Zgodovino skupine so v prvi vrsti zaznamovale neštete menjave članov zasedbe, v drugi vrsti, pa spremembe v njihovi glasbeni poti, saj so preigravali glasbo od najbolj progresivnega rocka do zelo glasnega heavy metala, skupina pa je nazadnje obveljala kot ustanoviteljica britanske hard rock scene; prišli so celo v Guinessovo knjigo rekordov kot najglasnejša skupina. Pod okriljem skupine pa je začelo svojo glasbeno kariero kar nekaj znanih imen, kot so Ritchie Blackmore, David Coverdale in Ian Gillian. Skupina je bila ustanovljena leta 1968 v Hertfordu v Angliji. Takratni člani zasedbe so bili Blackmore (kitara), Rod Evans (vokal), Nick Simper (bas kitara), Jon Lord (klaviature) in Ian Paice (bobni). Sprva so bili pod imenom Roundabout spremljevalna skupina bobnarja Chrisa Curtisa iz bivše zasedbe Searchers, vendar je skupina kmalu šla svojo glasbeno pot in sicer najprej s turnejo po Skandinaviji, kasneje pa še s svojo prvo ploščo Shades of Deep Purple. Album je vseboval precej elementov popularne glasbe in je predstavljal odklon od kasnejših izdelkov skupine, ki so bili precej bolj rockovsko usmerjeni; album se je s priredbo komada Hush (Joe South) na ameriški lestvici uvrstil med prvih pet, medtem ko v Angliji ni zbudil zanimanja.

Naslednji album The Book of Taliesyn je izšel leta 1969 (samo v ZDA) in se je ponovno s pomočjo priredbe Kentucky Woman (Neil Diamond) uvrstil med prvih 40 ameriške lestvice. S tretjim albumom, ki so ga naslovili kar po imenu skupine (Deep Purple), so ambicije skupine še zrasle. Na albumu so precej več poudarka namenili klaviaturam (Lord) in s tem dosegli, da so pesmi zvenele bolj zgoščeno in kompleksno. Ko je njihova distribucijska hiša Tetragrammaton odpovedala sodelovanje in ko so zamenjali Evansa in Simperja z novim pevcem Ianom Gillianom in basistom Rogerjem Glover (prej je bil član pop zasedbe Episode Six), je tako prenovljena skupina začela pripravljati naslednji album. Album so naslovili Concerto for Group and Orchestra, izšel je leta 1970, na njem pa so poskušali združiti rock in klasično glasbo (sodelovali so z orkestrom Royal Philharmonic Orchestra). Ker album ni dosegel pričakovanega uspeha, je Blackmore uporabil drugačen pristop, in sicer je hotel, da bi glasba zvenela težje, kar je dosegel s tem, da je več poudarka dal kitari ter pevcu Gillianu z njegovim močnim glasom.

Ta poteza se je pokazala kot pravilna, saj je skupina z albumom Deep Purple in Rock (1970) pričela najuspešnejše obdobje v svoji karieri. V Angliji so prodali preko milijona izvodov albuma, z nekoliko poznejšo izdajo singla Black Night, pa so se prerinili prav v vrh angleške pop lestvice. Z albumom Fireball iz leta 1971 so prav tako uspeli, k temu je mnogo pripomogel hit Strange Kind of Woman. Naslednji projekt so nameravali posneti v Montreuxu (Švica), vendar so se temu morali odpovedati saj je stavba, kjer naj bi snemali, pogorela med nastopom Franka Zappe; ta dogodek pa je bil za skupino vseeno pomemben, saj jim je dal inspiracijo za komad Smoke on the Water, ki je kmalu postal njihov največji hit. Pesem je izšla na albumu Machine Head, ki se je v Ameriki uvrstil med prvih 5 (1973), prav zaradi te pesmi pa se je skupina uvrstila med svetovno rock elito. Pridobljeni status so ubranili z albumom Who Do We Think We Are iz leta 1973 in s hitom Woman From Tokyo. Zaradi različnih predstav pri ustvarjanju glasbe, ki so se porajale med Blackmoreom in Gillianom je slednji še istega leta zapustil skupino, zapustil pa jo je tudi Glover. Na naslednjem albumu Burn iz leta 1974 sta tako sodelovala že nova člana: David Coverdale (vokal) in Glenn Hughes (bas kitara in vokal); Gillian pa je medtem že ustanovil svojo skupino.

Leta 1974 je skupina izdala nov album z naslovom Stormbringer. Takoj po izidu albuma je skupino zapustil Blackmore, ki je skupaj z pevcem Ronnie James Diom ustanovil svojo skupino (Rainbow). Blackmorea je nadomestil Tommy Bolin (kitarist bivše zasedbe James Gang). Nova zasedba je posnela album Come Taste the Band. Zaradi vseh sprememb v skupini, je bilo težko nadaljevati, zato je sledila poslovilna turneja. Skupina je razpadla leta 1976 - Coverdale je ustanovil zasedbo Whitesnake, Bolin je umrl zaradi prevelikega odmerka mamil. Leta 1984 se je skupaj zbrala zasedba iz obdobja 1970 - 73 (Blackmore, Gillian, Lord, Glover, in Paice) in posnela album Perfect Strangers, ki je doživel velik uspeh. Čez tri leta so posneli The House of Blue Light. Leta 1989 je zaradi preteklih nesoglasij med Blackmoreom in Gillianom slednji zopet zapustil skupino. Za album Slaves and Masters iz leta 1990 so dobili novega pevca Joea Lynna Turnerja (prej je pel pri skupini Rainbow), vendar se je že pri naslednjemu albumu The Battle Rages on skupini zopet pridružil Gillian. Naslov albuma je bil primeren (nesoglasja med Blackmoreom in Gillianom) in tako je sredi promocijske turneje skupino ponovno zapustil Blackmore. Začasna zamenjava zanj je bil Joe Satriani. Leta 1994 je mesto kitarista prevzel Steve Morse, ki je pravkar zapustil Kansas. Prenovljena skupina se je v studio vrnila leta 1996 in posnela album Purpendicular, ki je med oboževalci skupine doživel dober odziv. Leta 1998 je sledil album Abandon, leta 1999 so nastopili skupaj z orkestrom, album pa je izšel naslednje leto pod naslovom Live at the Royal Albert Hall.

(Jason Ankeny - All Music Guide, Prevod: Peter)

 

                
 

                
Shades
                Of Deep Purple

                (1968)

                
 

                
The Book
                Of Taliesyn

                (1968)

                
 

                
Deep Purple

                (1969)

                
 

                
Deep Purple
                In Rock

                (1970)

                
 

                
 

                
Fireball

                (1971)

                
 

                
 

                
Machine
                Head

                (1972)

                
 

                


                
Who Do
                We Think We Are

                (1973)

                
 

                
 

                
Burn

                (1974)


                
 

                


                
Stormbringer

                (1974)

                
 

                


                
Come Taste
                The Band

                (1975)

                
 

                


                
Perfect
                Strangers

                (1984)

                
 

                


                
The House
                Of Blue Light

                (1987)

                
 

                


                
Slaves
                And Masters

                (1990)

                
 

                


                
The Battle
                Rages On

                (1993)

                
 

                


                
Perpendicular

                (1996)

                
 

                


                
Abandon

                (1998)